Ta pesem je zate
Ta pesem je zate, brezimni. Ki razdražljiv in
bolan od monotonega čakanja na kdovekaj še vedno
tavaš skoz letne čase. In ne pišeš dnevnika. Še nihče
ga ni, ki je kakor ti. Prepuščen si sebi. In nostalgiji
po prihodnosti. Na svoj lep način boš preživel taborišča
za begunce in slovo od lepih ornamentov v secesijski
arhitekturi. Na siničjem perju boš morda uzrl bežno svet-
likanje orožja. In tvoj samotni žvižg. Ki traja. Dolgo.
Strdil se bo v elegijo. Pri tem ne moreš nič. Tako se mora
to zgoditi. Potem obup, ki rahlo šumi v nas. V tem je stvar.
Lahko izpiješ še šest steklenic, ne boš oživel svojega lika
v ogledalu tujega spomina. Do konca boš edini in sam. Gotovo.
poem by Aleš Debeljak
Submitted by Dan Costinaş
Comment! | Vote! | Copy!
